Veliki upor se je zgodil od 66. do 70. n.š. in je bil prvi od treh večjih judovskih uporov proti Rimljanom. Na koncu je povzročilo uničenje Drugega templja.
Zakaj se je zgodil upor
Ni težko razumeti, zakaj so se Judje uprli Rimu. Ko so Rimljani zasedli Izrael leta 63 pr.n.št. Življenje Judov je postajalo vse težje zaradi treh glavnih razlogov: davkov, rimskega nadzora nad visokim duhovnikom in splošnega obravnavanja Judov s strani Rimljanov. Ideološke razlike med poganskim grško-rimskim svetom in judovsko vero v enega Boga so bile tudi v središču političnih napetosti, ki so na koncu pripeljale do upora.
Nihče ne mara obdavčitve, toda pod rimsko vladavino je obdavčitev postala še bolj moteča. Rimski guvernerji so bili odgovorni za pobiranje davčnih prihodkov v Izraelu, vendar ne bi pobrali le zneska denarja, ki bi ga moral pobrati Cesarstvu. Namesto tega bi povišali znesek in presežek denarja pospravili v žep. To vedenje je dopuščalo rimsko pravo, tako da Judom ni bilo nikogar, h kateremu bi šli, ko so bile davčne obveznosti pretirano visoke.
Še en vznemirljiv vidik rimske okupacije je bil, kako je vplivala na visokega duhovnika, ki je služil v templju in predstavljal judovsko ljudstvo v njihovih najsvetejših dneh. Čeprav so Judje vedno izbirali svojega velikega duhovnika, so se Rimljani pod rimsko vladavino odločili, kdo bo imel ta položaj. Posledično so bili pogosto ljudje, ki so se zarotili z Rimom, tisti, ki so bili imenovani za vlogo visokega duhovnika, s čimer so tisti, ki jim Judje najmanj zaupajo, dali najvišji položaj v skupnosti.
Nato je na oblast prišel rimski cesar Kaligula in se leta 39 n.š. razglasil za boga in ukazal, da se kipi v njegovi podobi postavijo v vsako bogoslužno hišo v njegovem kraljestvu – vključno s templjem. Ker malikovanje ni v skladu z judovskimi prepričanji, so Judje zavrnili postavitev kipa poganskega boga v tempelj. V odgovor je Caligula zagrozil, da bo tempelj v celoti uničil, a preden je cesar lahko izvršil svojo grožnjo, so ga člani pretorske garde ubili.
V tem času je postala aktivna frakcija Judov, znana kot zeloti. Verjeli so, da je vsako dejanje upravičeno, če je Judom omogočilo pridobitev politične in verske svobode. Kaliguline grožnje so prepričale več ljudi, naj se pridružijo zelotom, in ko je bil cesar umorjen, so mnogi to vzeli kot znak, da bo Bog branil Jude, če se bodo odločili za upor.
Poleg vseh teh stvari – obdavčitve, rimskega nadzora nad visokim duhovnikom in Kaligulinih malikovalskih zahtev – je obstajala tudi splošna obravnava Judov. Rimski vojaki so jih odkrito diskriminirali, v templju so se celo izpostavili in na neki točki zažgali zvitek Tore. V drugem incidentu so Grki v Cezareji žrtvovali ptice pred sinagogo, medtem ko so rimski vojaki, ki so jih gledali, niso storili ničesar, da bi jih ustavili.
Sčasoma, ko je Neron postal cesar, ga je guverner po imenu Florus prepričal, naj Judom odvzame status državljanov cesarstva. Ta sprememba njihovega statusa jih je pustila nezaščitenih, če bi jih kateri koli nejudovski državljani odločili nadlegovati.
Upor se začne
Veliki upor se je začel leta 66. Začel se je, ko so Judje odkrili, da je rimski guverner Florus ukradel ogromne količine srebra iz templja. Judje so se uprli in premagali rimske vojake, ki so bili nameščeni v Jeruzalemu. Premagali so tudi rezervni kontingent vojakov, ki jih je poslal rimski vladar sosednje Sirije.
Te začetne zmage so prepričale zelote, da imajo dejansko možnost premagati Rimsko cesarstvo. Žal temu ni bilo tako. Ko je Rim proti upornikom v Galileji poslal veliko silo težko oboroženih in visoko usposobljenih poklicnih vojakov, je bilo več kot 100.000 Judov pobitih ali prodanih v suženjstvo. Kdor je pobegnil, je pobegnil nazajJeruzalem, a ko so prišli tja, so uporniki zelootov takoj pobili vsakega judovskega voditelja, ki ni v celoti podprl njihovega upora. Kasneje so uporniki zažgali mestno hrano v upanju, da bodo s tem lahko prisilili vse v mestu, da se uprejo Rimljanom. Žal je ta notranji spor Rimljanom le olajšal, da so nazadnje zadušili upor.
Uničenje drugega templja
Obleganje Jeruzalema se je spremenilo v zastoj, ko Rimljani niso mogli premagati obrambe mesta. V tej situaciji so storili, kar bi storila vsaka starodavna vojska: utaborili so se zunaj mesta. Izkopali so tudi ogromen jarek, obdan z visokimi zidovi vzdolž oboda Jeruzalema, s čimer so zajeli vse, ki so poskušali pobegniti. Ujetniki so bili usmrčeni s križanjem, njihovi križi pa so obrobljali vrhove stene jarka.
Nato je poleti leta 70 n.št. Rimljanom uspelo prodreti obzidje Jeruzalema in začeli razpadati mesto. Na deveti Av, dan, ki se vsako leto spominja kot dan posta Tisha B'av vojaki so na tempelj metali bakle in zanetili ogromen požar. Ko je plamen končno ugasnil, je od drugega templja ostala le ena zunanja stena z zahodne strani templja. Ta zid še danes stoji v Jeruzalemu in je znan kot Zahodni zid (Kotel HaMa'aravi).
Bolj kot karkoli drugega je uničenje Drugega templja dalo vse do spoznanja, da je upor spodletel. Ocenjuje se, da je v velikem uporu umrlo milijon Judov.
Voditelji proti velikemu uporu
Številni judovski voditelji niso podprli upora, ker so spoznali, da Judje ne morejo premagati mogočnega rimskega cesarstva. Čeprav so večino teh voditeljev pobili zeloti, so nekateri pobegnili. Najbolj znan je rabin Yochanan Ben Zakkai, ki so ga pretihotapili iz Jeruzalema preoblečenega v truplo. Ko je bil zunaj mestnega obzidja, se je lahko pogajal z rimskim generalom Vespazijanom. General mu je dovolil ustanoviti judovsko semenišče v mestu Yavneh in s tem ohraniti judovsko znanje in običaje. Ko je bil Drugi tempelj uničen, so učni centri, kot je ta, pomagali judovstvu preživeti.
